Na današnji dan, 3. maja 2021, obeležujemo 140. obletnico smrti Josipa Jurčiča.

Prvi veliki slovenski pripovednik, napredni časnikar in neutrudni bojevnik za naše narodne pravice, se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi pri Stični. Dar pripovedovanja je v mladem Jurčiču skozi pripovedovanje pravljic in pripovedk prebujal njegov ded. Morda je ravno zato kot poklon, zahvala dedu leta 1863 izšla zbirka z naslovom Spomini na deda, v kateri so zapisane zgodbe o vaškem življenju.

Kot 17-letnik je objavil svojo prvo pripovedko Pripovedka o beli kači.

V letu 1864 so bila izdana tri dela: zgodovinska povest Jurij Kozjak, povest Domen in črtica Jesenska noč med slovenskimi polharji.

Leta 1866, je napisal prvi slovenski roman Deseti brat, deset let kasneje, leta 1876 pa še dramsko delo Tugomer, ki velja za prvo slovensko tragedijo.

Njegovo delo obsega narodopisne in poučne zgodbe, pripovedke in humoreske, sodobne in zgodovinske romane, povesti in novele. Med že omenjenimi deli so najbolj znana še Tihotapec, Grad Rojinje, Kloštrski žolnir, Hči mestnega sodnika, Kozlovska sodba v Višnji Gori, Sosedov sin in druga.

Prepričani smo lahko, da bi nam romantični realist, ki je že kot gimnazijec vedel, da kvantiteta ne pomeni nujno tudi kvalitete in kako pomembno je ohranjati lastno identiteto, še naprej slikal domače življenje v preteklosti in sedanjosti in nas razvajal s svojimi deli, če ga bolezen ne bi prezgodaj položila k večnemu počitku.

 

»Glejte, Atene bile so skoro najmanjši država v Heladi, vendar so imele literaturo, po kteri so skoro vse druge evropske ponarejene. S tim nečem reči, da bi mi, ki smo narmanji narod slovanski, najboljo literaturo mogli imeti; gotovo je pa, da moremo Slovenci sčasoma napraviti si literaturico, ki bode v primeri k drugim ravno tako velika. Pravim: v primeri. Ni ležeče na množici, tudi ne na velikem številu knjig, ampak na tem, kakšne da so bukve. Bolji je eden spisek, spisan izvrstno narodno, kakor deset, v kterih tiči ptujščina. Narodno pisati more le tisti, ki je iz naroda in piše, kakor govori narod. Zato pa je treba, da pazimo na ljudski govor. Ne zatajujmo se!«    (Jurčičev zapis v beležnico iz leta 1861)

(Skupno 24 obiskov, današnjih obiskov 1)