»Lubi Slovenci!« kot je rekel oče slovenskega knjižnega jezika. Morda se premalo zavedamo, kako pomemben element našega naroda in ne nazadnje tudi samostojnosti naše domovine je prav kultura. Toda praznik, ki ji je namenjen, prepogosto mineva ob številnih proslavah, lepih besedah, mogoče še ob kakšnem dogodku, nato pa bolj kot ne tone v pozabo. Nekako se več ne spomnimo, da je najtrdnejši temelj naše države prav kulturna dediščina. Ne ozaveščamo, da človek ni le iz mesa in kosti, ni le obleka, ni le ime … Je ali pa bi vsaj moral biti nekdo, ki deluje iz srca in se ob tem zaveda, da to, kar smo, ne obstaja od nekdaj in tudi ni nujno, da bo večno. Zato si na OŠ Boštanj prizadevamo, da z našimi učenci delujemo v duhu vrednote kulture ves čas.
V zgodovini našega naroda namreč premoremo na tisoče drobcev, ki so zgradili ta naš skupni dom. Ki so mu dali vonj, okus, obliko in ne nazadnje dušo. Eden izmed teh koščkov je tudi Anton Umek – Okiški, ki se je že z rojstvom in kasneje s svojim delom, predvsem pa s pesmimi, v katerih opeva ta del slovenske zemlje, za vedno povezal z našimi kraji in ljudmi. Ker bomo letos obeležili 180 let njegovega rojstva in ker smo ponosni na »naše gore list«, smo se odločili, da tokratno proslavo ob kulturnem prazniku povežemo z otvoritvijo vitrine v njegov spomin. Tako smo ji 7. 2. ob navzočnosti Umekovih potomcev, družine Žužek z Okiča, postavili častno mesto na naši šoli in nas bo vsak dan nagovarjala k skupnemu razmišljanju o kulturni dediščini. Kajti samo preko poznavanja tega in zavedanja njenega pomena bomo vzpostavljali most med preteklostjo in sedanjostjo. Povezava zgodovine s sedanjostjo pa je hkrati vodilo za prihodnost, kajti nekdo je rekel: »Če ne vemo od kod prihajamo, ne moremo vedeti, kam smo namenjeni.« Mislim, da je bistvo v tem, da dediščina ni izgubljena in najdena, ukradena in ponovno pridobljena. Dediščina je način življenja v sedanjosti, ki ima zatočišče v preteklosti in je naša odgovornost za prihodnost.