Šola ni samo prostor učenja, širjenja znanja, vstopanja v različne družbene koncepte in odnose, ampak je tudi prostor nadgrajevanja, zrenja v prihodnost in širšega kulturnega dialoga vseh generacij v iskanju nadaljnje poti naših otrok. In ker verjamemo, da vrednota kulture zmore toliko združevanja, smo jo vzeli za svoje izrazno sredstvo ter ob počastitvi slovenskega kulturnega praznika pripravili prav poseben program. Kultura namreč mora agitirati v družbeno korist, njena naloga je opozarjati na napake časa in pokazati možnosti rešitve. Vse to smo zajeli v našo predstavo, ki so jo vsi na šoli sprejeli z navdušenjem.
»Jaz bi pel, plesal, skakal, risal, se smejal, raziskoval, šel do folka, v hosto, se z rokami zaril v blato … jaz bi ŽIVEL … – štekaš?! Jaz bi vse, samo ne bi več sedel v tistih depresivnih učilnicah, za vedno enakimi mizami in stoli in poslušal stvari, ki pogosto nimajo z življenjem nič!« so besede glavnega lika, a verjetno rojijo po glavi vsem mladostnikom sodobnega časa. Hkrati pa so naši otroci realni in razumejo, da šola ne more biti kar naenkrat povsem drugačna: »Zavedam se, da ne v celoti, lahko pa je vsaj za kakšen dan ali določeno uro v tednu. Tako, po korakih bi se pa lahko spreminjala …«
Učenci so pokazali svojo vizijo šole. Dokazali so, kaj se da, če je volja … In kultura z vso svojo bogato zgodovino jih pri tem podpira!
Silvestra Kotar
