Koliko vas pozna Čebelico, ki je prvič zabrenčala že daljnega leta 1953? Ne, to ni majhna navihana čebelica Maja iz istoimenske risanke, ki nas je mnoge osrečevala s svojo travniško druščino in po kateri je verjetno tudi kakšna dojenčica dobila ime. Namreč ko govorimo o Čebelici z veliko začetnico, govorimo o zbirki knjižic za prvošolce, drugošolce in tretješolce, ki je svoje ime dobila v počastitev zgodovinskega spomina na Čopovo-Prešernovo Kranjsko čbelico. V uvodu Zlate Čebelice, v kateri je zbranih petdeset najlepših zgodbic zbirke, Kristina Brenkova o Čebelici zapiše, da je prihajala v šole vsakega prvega v mesecu skozi vse šolsko leto. Da bi dosegla čim širši krog ljudi, je bila zanj cenovno dostopna, črke so bile prijazne tudi do babic, ki so po vojni morale brati brez očal, saj si le-teh takrat niso mogle kupiti in v njej so bile same lepe slovenske pripovedke, pravljice kot tudi lepo poslovenjene pravljice s celega sveta. Zgodbice Čebelice so pripovedovale o vseh mogočih temah: nastanku Zemlje, vulkanih in oceanih, kruhu, rožah in živalih … Prva Čebelica je bila Rdeča kapica, pravljice iz zbirke pa so bile tudi prevajane, in sicer v srbohrvaščino, makedonščino, madžarščino, albanščino, ruščino, litovščino, lužiškosrbščino in v esperanto.
In če je ta drobcena knjižica Čebelica imela po drugi svetovni vojni takšno pomembno poslanstvo za slovenski narod – obuditi, širiti in ohranjati v veliki meri uničeno slovensko zapisano besedo, ima danes tudi žuželka čebelica, pridna mala delavka, pomembno poslanstvo za vsa živa bitja Matere Narave.
NI ŽIVLJENJA BREZ ČEBEL!
Ob takšni izjavi se nam takoj porodi vprašanje – zakaj? Zaradi življenja, preživetja, ki ga omogočajo opraševalci z opraševanjem. In čebele so poleg čmrljev namreč najpomembnejše opraševalke.
Čebelarska zveza Slovenije je leta 2014 v okviru OZN podala pobudo, da 20. maj postane SVETOVNI DAN ČEBEL. Pot njegove razglasitve je trajala tri leta, ko so decembra 2017 čebele le dobile priznanje za svoje pomembno poslanstvo.
Čemu ravno 20. maj? Maj je mesec bujnega razvoja čebel in narave na severni polobli, na južni polobli pa je to jesenski čas, ko se pobirajo čebelji proizvodi in začne sezona uporabe medu in medenih izdelkov.
- maja se je tudi rodil Anton Janša, slovenski čebelar, pionir sodobnega čebelarstva in eden največjih strokovnjakov za čebele.
Prav vsak izmed nas lahko stori nekaj dobrega za čebelice, s čimer pokažemo, da se zavedamo (so)odgovornosti do vseh živih bitij. Doma lahko v okrasne namene sadimo oz. sejemo medovite rastline; postavimo gnezdilnico (hotel za žuželke) za čebele samotarke; ohranimo cvetoče travnike in se izogibamo košnji, ko rastline najbolj cvetijo ter kosimo travo v večernih urah; če že škropimo, počnemo to v brezvetrnem vremenu in uporabljamo čebelam neškodljive pesticide; ozaveščamo okolico o pomenu čebel; čebelje pridelke kupujemo pri lokalnem čebelarju.
Slovenski pregovori o čebelah
- Učimo se pri čebelah: pridnost bogati, pogum jača, enotnost nas napravi močne.
- Otroci so kot vosek: obdržijo tako obliko, kot jih oblikujemo.
- Med dela čast čebelam, ljubezen pa človeški duši.
- Dobra beseda je kot med: sladka za dušo in zdravilo za telo.
- Bodi priden kot čebela!
- Ko delo vaše opazujem, lenobe svoje se sramujem.
- Če hočeš točiti med, ne mlati po panjih.
Česar o čebelah morda niste vedeli …
Čebele zamahnejo s krili 200-krat na sekundo, s čimer proizvajajo značilno brenčanje; v povprečju pa letijo 24 km/h.
Ugotovijo lahko najkrajšo pot med različnimi viri nektarja. Ta zelo zapleten matematični izračun opravijo z drobnimi možgani, ki so veliki za sezamovo seme.
Delo navadnih čebel delavk se spreminja s starostjo: ko so stare od 1 do 2 dni, čistijo panj, od 3. do 11. dneva hranijo ličinke, od 12. do 21. dneva gradijo panje in izločajo bolne in mrtve čebele ter delajo kot stražarke, od 22. dneva in vse do smrti pa hodijo ven in nabirajo.
Ko čebela najde nov vir hrane, se vrne v čebelnjak in drugim čebelam prinese vzorce cvetličnega nektarja. Potem jim s plesom (v krogu ali z majavim) sporoči, kako daleč je vir, v kateri smeri je ter tudi kakovost in količino hrane.
Čebela je edina žuželka, ki proizvaja hrano, ki jo človek je.
So hladnokrvne živali, ki se grejejo s tresenjem. Če jih ujame hladen dež, hitro izgubijo sposobnost letenja.
Uporabljajo drevesno smolo oz. propolis kot neke vrste »čebelje lepilo«, da okrepijo panje. Propolis, ki ga človek vzame iz panjev, je uporaben proti bakterijam, virusom in glivicam.
Oton Župančič – Ciciban in čebela
Čebelica leti z neba,
leti leti vse niže,
vse niže in vse bliže
čebelica leti z neba.
»Čebelica, od kod in kam
te nesejo peroti
po jasni zračni poti?
Čebelica, od kod in kam?«
»Kje pa je tisti ciciban,
ki venomer razgraja,
ki mamici nagaja,
kje pa je tisti ciciban?«
»Če bil bi tukaj ciciban,
čebela svetlokrila,
kaj bi mu naredila,
če bil bi tukaj ciciban?«
»Če bil bi tukaj ciciban,
takoj mu bridko želo
zapičim v trdo čelo,
če bil bi tukaj ciciban.«
»Potem bi jokal ciciban
in kričal na vse grlo,
da vse bi skupaj drlo,
tako bi jokal ciciban.«
»O, naj le joče ciciban,
kriči naj kakor hoče,
zvoniti izza toče
nič ne pomaga, ciciban!«
»Kaj misliš, da bi jokal sam?
Jokala brez pokoja
bi šele mama moja;
kaj misliš, da bi jokal sam?«
»Kaj tudi joče mamica,
če cicibanček skače,
pa si raztrga hlače,
kaj tudi joče mamica?«
»Če hlače strga ciciban,
jih mamica zašije,
a očka mu nabije
s cvetlično bilko zadnjo stran.«
»Premotil si me, ciciban;
ne vem, kaj sem hotela,
po kaj sem priletela;
premotil si me, ciciban.«
»O, saj pove ti ciciban,
le prašaj ga, čebela,
po kaj si priletela;
ne laže pa ne ciciban.«
»Če pa ne laže ciciban,
potem je fant od fare;
naj skače, vse potare,
da le ne laže ciciban!«
In: »Cici-cici-ciciban!«
Čebelica prepeva,
vse više poletava,
za njo mi gleda ciciban.
»Narava se ne bo podrejala človeku,
ljudje morajo spoštovati zakone narave.«
(Dioskurid, 50 pr.n.št.)
