Jernej Puntar, Blaž Burjevestnik, Drago Jeran in Karli je le nekaj imen, psevdonimov, pod katerimi je, kot ga opiše literarni zgodovinar Matjaž Kmecl, ustvarjal poet, ki ni samo poosebljeni dokument časa, temveč izpovedovalec najgloblje in najbolj čiste, nadčasovne človečnosti – Karel Destovnik Kajuh.
- decembra 2022 smo praznovali 100. obletnico rojstva pesnika, katerega številne pesmi dovolijo sanjati o lepši prihodnosti, pesnika, ki je usmerjen v človekovo notranjost, k čustvom in mislim, pesnika, ki poziva h gradnji pravičnejše družbe, enakopravnosti med sloji, uporu in boju za svobodo.
»Proč vrzimo trudne misli –
ni je smrti brez življenja,
ni svobode brez trpljenja,
vse prešlo bo kakor kalna reka.
Proč jo vržeš, če pretesna je obleka.
Človek, novi človek vstal bo iz človeka!«
(iz pesmi Pet in dvajset)
Letos, na 79. obletnico pesnikove smrti, pa je poklon pesniku, ki je poleg Jožeta Moškriča edini slovenski kulturnik odlikovan z redom narodnega heroja v narodnoosvobodilnem boju od leta 1941-1945, na pobudo Ministrstva za kulturo izkazala slovenska vlada, ki je leto 2023 razglasila za Kajuhovo leto.
Kajuh je na pot pesništva stopil zelo mlad. Njegov opus socialne lirike, pesmi upora oz. partizanske lirike, ki je bodrila, tolažila in klicala številne k uporu ter ljubezenskih pesmi šteje skupaj 151 pesmi. Prevedene so v 23 jezikov, številne so tudi uglasbili.
Mnogo premlad pa je vodja kulturniške skupine XIV. divizije, ki je zanjo napisal himno, eno najbolj znanih slovenskih partizanskih pesmi, kot kanja tiho poletel v nebo. Življenje komaj 22-letnega Kajuha je tragično ugasnilo pod streli slovenskega orožnika v okupatorjevih vrstah na pustni torek le štiri dni pred koncem nemške ofenzive na divizijo in le nekaj kilometrov stran od doma.
Da so ga tudi kot človeka in ne samo odličnega pesnika ljudje imeli radi, pričajo med drugim besede Otona Župančiča: »Kadar bom slišal visoko nad smrekami samotni klic kanje, bom tiho pomislil nate in na tvoj čili polet, mladi Kajuh – Kanjuh!« ter Kajuhove soborke Brine, sicer plesalke Marte Paulin: »Bil je enostaven, preprost, prepričljiv in njegove tople, dobre besede so povsod našle topel odmev. K temu je še prispevala njegova prikupna zunanjost, barva glasu, otroško prijazen smehljaj. Nikdar malodušen je znal s svojim nastopom pričarati neomajno zaupanje, saj je njegova strastna beseda o tem, da bo jutri vse drugače, lepše, pregnala vse dvome v zmago.«
» … kajti nismo se rodili zato, da bi lizali prazne sklede, temveč zato, da zaživimo lepo, človeka vredno življenje.« (Karel Destovnik – Kajuh)
Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovené,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!
Nikoli in nikdar pozabljen narodni heroj živih oči, deškega nasmeha in neusahljive ljubezni do svoje domovine tako živi z nami in v nas preko pisem in pesmi, ki so ostale za njim …
365.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-portret/174921141
rtvslo.si/kultura/knjige/sto-let-partizanskega-lirika-karla-destovnika-kajuha-za-kar-sem-umrl-bilo-je-premalo-umreti/650847
