O našem največjem pesniku skozi oči Ernestine Jelovšek, hčerke dr. Franceta Prešerna, ki je v knjigi Sila spomina o svojem očetu zapisala:
»V obraz je bil videti zdrav, od sonca nekoliko zagorel; imel je belo čelo, a ne posebno visoko, pač zaradi zelo bujnih rastočih las; moja mati je trdila, da ni videla lepšega čela od njegovega. Sive in bolj majhne oči je imel na pol odprte; njegov, navadno resni pogled je dajal očem nekaj motnega, zato so ljudje govorili, da gleda mračno. Samo kadar je bil močno vznemirjen, npr. vesel ali jezen, se mu je zablisnilo v očeh, in silna strela je udarila v predmet njegove ljubezni ali jeze. Moji materi se je zdelo, da vidi v dno duše, čisto nemogoče bi bilo, da bi ga kdo nalagal. Obrvi so bile svetle in košate, nos pa bolj dolg in rahlo upognjen; usta majhna, ustnice fine, zgornja je molela nekoliko čez spodnjo in le po trzanju spodnje ustnice so vedeli, kdaj je bil močno vznemirjen, kajti znal se je zmeraj premagovati. Brada je bila mehka in okrogla s plitko jamico; pogled skoraj mračen, okrog ust je imel poteze iskrene prijaznosti in ljubeznive dobrosrčnosti. Lase, zelo goste, mehke in bleščeče, temno rjave, skoraj črne, je navadno nosil zelo dolge. Zelo mu je ugajalo, da ga je moja mati česala, ker mu je laskalo, če so ga potem njegovi znanci zbadali, češ počesalo ga je njegovo dekle. Dobro se mu je tudi zdelo, če mu je moja mati izpulila kak sivček, kajti polagoma je že rahlo sivel. Ponavadi je rekel, da je ona kriva, če mu lasje sivijo, zato pa jih kar naj puli. Nekega dne, ko je mojo mater zdolgočasilo šariti po tej gosti grivi za sivimi lasmi, ki so bili takrat resda še zelo redko posejani, je rekla: «Če bi hotela poiskati vsak siv las, potem bi morala populiti kar vse po vrsti!« Užaljen je vzkliknil: »Mojbog, meni pa znate zagreniti prav vsako veselje! Tudi tebi bodo nekega dne lasje posiveli!« (In zares je osivela še pred svojim tridesetim letom.)
Njegov obraz je bil ovalen, drža telesa ponavadi nekoliko malomarna, vase pogreznjena. Hodil je hitro, kadar je bil razburjen in hud, pa je skoraj tekel; toda včasih se je premikal neskončno počasi, poklapano. Delal je kratke korake, pri hoji je eno nogo nekoliko »dričal« za sabo. Čeprav je bil kmečkega rodu, je imel majhne roke in noge. Njegova pisava je bila čedna.
Bil je odličnega spomina, lahko si je zapomnil še tako nepomembno stvar, še čez dolgo časa je znal dobesedno ponoviti, kar mu je kdaj pripovedovala moja mati. Že iz tega razloga ne bi bilo dobro, da bi mu kdo natvezil kakšno laž, tega mu tudi ne bi bil zlahka oprostil; dejal je namreč, da sploh ni razloga, da bi lagali, on ne bi nikoli govoril neresnice, tudi če bi moral resnico plačati z glavo.
Nekoč ga je moja mati vprašala, zakaj nima verižice pri žepni uri. Z nasmehom je pripomnil, da vendar ni treba vsakemu vedeti, da ima uro: »Svoboden moški ne nosi verig, k večjemu rožne vezi ljubezni,« je dodal.
Naj bo zelo sproščen, veselo razpoložen ne samo 8. februar, Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, temveč tudi vsak naslednji dan.
